Avtor

BORIS JAUŠOVEC

Konec minulega tedna je na Jahorini potekal Mednarodni forum za tranzicijsko pravico in spravo v postjugoslovanskih državah, ki ga je pripravila pobuda za Regionalno komisijo, ki naj ugotovi dejstva o vseh žrtvah vojn med letoma 1991 in 2001 na območju nekdanje Jugoslavije, krajše Rekom. Zbralo se je več kot dvesto strokovnjakov ne le iz držav, nastalih po rajnki Jugoslaviji, ampak so prišli tudi gostje od drugod. Denimo iz Severne Irske so predstavniki spregovorili, kako se pri njih lotevajo sprave. Forum je denarno podprla Organizacija za varnost in sodelovanje v Evropi in Sklad bratov Rockefeller iz ZDA.

Pogovarjali smo se z glavno pobudnico Rekoma, slovito sociologinjo in mirovno aktivistko iz Beograda dr. Natašo Kandić. Še posebno je postala znana, ko je pogumno objavila najdeno videokaseto o početju Škorpijonov, enoti rezervistov srbske policije, ki so ujete muslimane pri Srebrenici oziroma v Trnovem zverinsko postrelili s streli v hrbet. V Haagu je pričala tudi o grozodejstvih teh enot na Kosovu. ZN so ustanovili sodišče v Haagu na današnji dan pred dvajsetimi leti.

Nataša Kandić, vi ste pobudnica Regionalne komisije za ugotovitev vseh dejstev o vojnah na območjih nekdanje Jugoslavije (Rekom). Po navadi se takšne komisije, reciva jim za spravo, ustanovijo na ravni nacionalnih držav, vaša pobuda pa te meje presega. Zakaj je to potrebno?

“To nam narekuje že zdrav razum. Vojna je divjala po območjih več držav in vse naslednice nekdanje države delijo skupno preteklost. Nekdanja Jugoslavija je poseben primer. Vojna se je prelivala z enega teritorija na drugega. Žrtve in storilci niso samo v eni državi ali na enem teritoriju, marveč so iz različnih držav. Storilci so seveda ostali v tistih državah, kjer so jih pričakali in slavili kot junake. Edini način, da se o tej preteklosti sodi, da tudi državne institucije spregovorijo o odgovornosti storilcev zločinov, je regionalni pristop. Na primer, poglejva vojno v Sloveniji. Udeleženci te vojne, nekdanji oficirji JLA, denimo, razen Slovencev, ki so bili na drugi strani, sploh niso več v Sloveniji. Zato je logično, da o vojni v Sloveniji ne moremo razpravljati zgolj v okviru slovenske nacionalne skupnosti. Bosna in Hercegovina pa je najbolj očiten povod, da uporabimo regionalni pristop. V primerjavi z nekaterimi drugimi nacionalnimi komisijami za spravo smo mi posebni in različni tudi po tem, da smo že imeli kazenska sojenja pred Mednarodnim kazenskim sodiščem za vojne zločine na tleh nekdanje Jugoslavije v Haagu. Torej že imamo neko dediščino, ki bo imela zelo pomembno vlogo pri ugotavljanju dejstev v teh vojnah in pri izdelavi neke popolne forenzične slike o tem, kaj se je dogajalo.”

Toda morda bi se kdo upravičeno vprašal, zakaj neki prav ta mednarodna in druga, lokalna sojenja za vojne zločine niso dovolj. Zakaj bi bila namreč potrebna še posebna civilna iniciativa za regionalno, se pravi nadnacionalno komisijo?

“Zakaj se tako zelo zavzemamo za Rekom? Mednarodno sodišče in domača sojenja so osredinjena na storilce, na konkretne posameznike, pa naj so bili na vrhu ali nižje v neki državni ali samo skupinski piramidi, ki je odločala o vojni, ki je odločala o uporabi vojnih zločinov kot sredstvu za bojevanje. Na teh sodiščih se išče resnica in ugotavljajo dejstva zgolj v odnosu do posameznikove odgovornosti. V teh sodbah sicer zaznamo neko ozadje, a vidimo le manjši del žrtev in prič. Število žrtev, ki jih ugotovijo ta sodišča, je približno za petino manjše od resničnega števila žrtev. To pa zato, ker naloga sodišč ni forenzično ugotavljati identiteto žrtev z imenom in priimkom, ampak je njihova naloga ugotoviti in dokazati odgovornost obtoženih za žrtve, nad katerimi so bili izvršeni zločini. Zategadelj je to sicer dokazana slika dejstev, ki pa kljub temu ostaja parcialna in ponuja le eno verzijo preteklosti. Mi pa potrebujemo dejstveni, stvarni zapis zgodovine, v kateri bodo zapisane vse žrtve. Zavedamo se, da ne moremo izslediti in dokazati krivde prav vsem storilcem, ker je identiteto storilcev velikokrat zelo težko ugotoviti. Vse, kar bomo v Rekomu ugotovili, in do teh ugotovitev nameravamo priti po izjemno visokih standardih preverjanja in dokazovanja, bomo prav tako zapisali. Vendar se že vnaprej zavedamo omejitev, da je storilce, še posebno po več kot dvajsetih letih, težko identificirati. Mislimo pa, da bodo žrtve v svojih javnih pričanjih in izpovedih povsem svobodne in da se bodo ob tem tudi povsem zavedale svoje odgovornosti. Če bodo navedle identiteto storilca, bodo morale o tem imeti tudi neizpodbitne dokaze.”

Kdaj boste zadovoljni oziroma kdaj bosta izpolnjena namen in cilj Rekoma. Kakor razlagate, je pred vami ogromen posel, ki se ga ne da opraviti čez noč?

“Res je to ogromno delo. Vendar ko smo začeli v Fondu za humanitarno pravo v Srbiji pa v Fondu za humanitarno pravo Kosova in še v Bosni in Hercegovini zagovarjati zamisel o Rekomu, smo imeli pred očmi točno premiso. Če bi posameznim državam prepustili nalogo, da one same popišejo vse vojaške in civilne žrtve vojn, ste lahko prepričani, da države tega nikoli ne bi storile. Še nobena od teh držav tega ni storila niti za drugo svetovno vojno. Mi pa smo s to nalogo začeli še pravočasno. Tako je bila septembra 2011 izdana prva knjiga žrtev, to je Knjiga spomina, katere prvi zvezek sta izdala Fonda za humanitarno pravo v Srbiji in na Kosovu. Kosovska knjiga spomina vsebuje popis 2100 žrtev, to so ljudje, ki so izgubili v tamkajšnji vojni življenje in so bili civilisti pa pripadniki policije in vojske Republike Srbije in še pripadniki Osvobodilne vojske Kosova. Zdaj se obe organizaciji že ubadata z dokumentiranjem teh žrtev, to je ljudi, ki so izgubili življenje leta 1999 in leta 2000. Januarja letos je Fond za humanitarno pravo pomagal Raziskovalno-dokumentacijskemu centru v Bosni in Hercegovini, da je objavil Bosansko knjigo mrtvih v štirih zvezkih, ki vsebuje 96 tisoč imen. To je res le spisek imen žrtev, a to je šele prvi pogoj, ki bo pomagal in prispeval k raziskovanju okoliščin njihove usode.”