Slavno je za domovino pozabljati

Nacionalizem je po Ernestu Gellnerju politično načelo, ki zahteva sovpadanje političnih in etničnih meja. Nacionalistična naracija konstruira javni spomin na podlagi tistih dejstev, ki lahko legitimirajo to načelo. Vse, kar omenjeno sovpadanje postavlja pod vprašaj, je uradno pozabljeno ali pa je pomen tega relativiziran.

V takšnem kontekstu ima izjemen pomen mesto, na katerem se pojavlja kontraspomin – spomin, ki pripada manjšinskim skupinam in ki je „marginaliziran s strani dominantne kulture“. Razumljen kot instrument različnih oblik družbene dominacije ali odpora le-tej, spomin postane politično dejanje. Če govorimo o političnosti gledališča postjugoslovanskega prostora, je to je moč konstruirati prav tu, z odporom uradnemu memoricidu, s komemoracijo tistega, kar uradno zgodovinopisje pozablja, pa tudi z radikalnimi reinterpretacijami dejstev, ki ne izhajajo iz nacionalistične premise o kongruentnosti političnega in nacionalnega.

To je pokazala tudi Sofoklova „Antigona“ – drama vsiljenega spomina, pripadajoče pozabe in kontraspomina. Zgodba o sestri, ki se odloči pokopati in objokati brata, ki mu je ta pravica odvzeta z dekretom najvišjega centra politične moči, lahko deluje kot alegorija o postjugoslovanskih družbah in njihovih politikah spomina in pozabe. Vendar še veliko bolj govori o gledališču kot prostoru emancipacije prepovedanega spomina.

Poseben status spomina, natančneje kontraspomina, me pri gledališkem delu intrigira od samih začetkov. Prav to je točka, na kateri se prislovična odsotnost zanimanja širše javnosti za ta medij pretvori v izrazito družbeno antagonizacijo. Namesto insceniranja spopadov med fiktivnimi liki teater v tem primeru generira dramo v širšem družbenem prostoru, v prostoru normirane pozabe – in spomina, ki v razmerju do njega predstavlja transgresijo.

Ravno na podlagi aktivne ali pasivne udeleženosti gledališča na Hrvaškem pri uradno predpisani pozabi sem oblikoval svoj teaterski nazor in jezik – vir stalnih nesporazumov in oporekanja v večini okolij, v katerih delam. Nesporazum s hrvaško gledališko srenjo je dosegel vrhunec prav ob predstavi „Hrvaško gledališče“, ki je doživela strokovni in medijski linč, ker je zastavila vprašanje „ali je to, kar večina hrvaških gledališč proizvaja od vojne dalje sploh mogoče imenovati gledališče, če naj bi namreč gledališče bilo družbeno, etično in umetniško dejanje, ki si upa zločin imenovati, mu odvzeti pravico do utemeljenosti in mu odmeriti krivdo? Kakšno je sploh to gledališče, to večinsko hrvaško gledališče, ki ne prepozna tragedije svojih sodržavljanov? Kakšno je to gledališče, ki na fašizem odgovarja s – fašizmom?“

A fašizem hrvaškega gledališča, s katerim sem se ukvarjal v tej predstavi, nad katerim se v enaki meri in z istimi argumenti zgražata tako gledališka levica kot desnica, sodi v razširjen pomen tega pojma, tako kot ga je definiral Michel Foucault, ki ob „zgodovinskem fašizmu, fašizmu Hitlerja in Mussolinija“ opredeli tudi „fašizem v vseh nas, v naših glavah in vsakdanjem vedenju, fašizem, zaradi katerega imamo radi moč in si želimo prav tisto, kar dominira nad nami in nas izrablja“. Fašizacija hrvaške družbe se je udejanjila med drugim tudi prek nekritičnega odnosa do oblasti v trenutku, ko je ta politično sponzorirala uboje hrvaških državljanov napačne narodnosti, kot je to bilo v primeru članov družine Zec, ubojev v Pakraški Poljani, vojni luki Lora, pri odpiranju koncentracijskih taborišč v zahodni Hercegovini za Bošnjake, ubijanju in izgonu Srbov med akcijo Oluja. Gledališka srenja na Hrvaškem vseh teh zločinov ni imenovala, še manj jim je odvzela „pravico do utemeljenosti ter odmerila krivdo“.

Je pa gledališka srenja v tem času s svojim delom in celotnim javnim delovanjem, pa tudi dobesedno z jemanjem puške v roke še kako sodelovala v vojno-propagandni mašineriji HDZ. Leta 1991 je Hrvoje Hitrec ustanovil Stotnijo hrvaških umetnikov, v kateri so med ostalimi bile tudi igralke Jasna Bilušić in Perica Martinović ter režiser Joško Juvančić in igralec Ljubomir Kapor. Mimo te stotnije so se v vojno vključili igralec Sven Lasta ter režiserja Miro Međimorec in Slobodan Praljak. Krešimir Dolenčić je postal nekakšen dvorski režiser, zadolžen za režiranje različnih Tuđmanovih ceremonij, med katerimi sta najbolj znani pogreb Gojka Suška in vojna parada na Jarunu. Leta 1997 je Zlatko Vitez v zagrebškem HNK zrežiral rojstni dan Franje Tuđmana, pri katerem so med drugimi sodelovali Ena Begović, Dragan Despot, Vanja Drach, Kruno Šarić, Joško Ševo, Zlatko Crnković, Žarko Potočnjak, Franjo Kuhar, Mladen Vulić, Zvonimir Ziričić, Ivan Brkić, Ivanka Boljkovac in Marko Torjanac.

Primerov je še dosti, a že ti pokažejo, da je večina gledališčnikov na Hrvaškem podlegla nacionalni histeriji in da za razliko od nekaterih njihovih beograjskih kolegov niso uspeli artikulirati protivojnega diskurza, celo takrat ne, ko je Hrvaška že na veliko delala na razkosanju Bosne in Hercegovine ali ko so informacije o vojnih zločinih Hrvaške vojske že bile javne. Zato ne preseneča, da takšna gledališka srenja, ki je izpolnila svoj del naloge pri uradno predpisanem pozabljanju in zamolčevanju, danes hoče pozabiti tudi sebe iz tistega časa.

Da so gledališčniki primeren material za pozabo in ideološko prilagajanje prilikam je pokazal tudi primer iz povojnega časa, ko se je spet udejanjila njihova visoka stopnja mobilizacije v vojni, nadaljevani z drugimi sredstvi. Gre za „Zahtevo 555 hrvaških uglednih osebnosti Vladi RH“, kjer so zahtevali, da Vlada Republike Hrvaške zavrne izročitev generala Gotovine Haškemu sodišču in da od haškega tožilstva zahteva zaustavitev kazenskega pregona na temelju izdane obtožnice. Zahtevo so podpisali naslednji gledališki umetniki: Nada Abrus, Jasna Ančić, Inge Appelt, Ivica Barišić, Slavko Brankov, Milena Brekalo, Lukrecija Brešković, Ivan Brkić, Miljenko Brlečić, Senka Bulić, Helena Buljan, Boris Buzančić, Zlatko Crnković, Branka Cvitković, Velimir Čokljat, Dragan Despot, Boris Dvornik, Nina Erak, Mato Ergović, Lidija Florijan, Emil Glad, Ivo Gregurević, Goran Grgić, Nives Ivanković, Darko Janeš, Vjekoslav Janković, Zdenko Jelčić, Ivan Jončić, Jasna Jukić, Trpimir Jurkić, Ljubo Kapor, Marija Kohn, Adam Končić, Božidar Koščak, Niko Kovač, Franjo Kuhar, Dražen Kuhn, Nikša Kušelj, Danko Ljuština, Mirjana Majurec, Slavica Maras-Mikulandra, Tomislav Martić, Ante-Čedo Martinić, Miše Martinović, Maro Martinović, Perica Marinović, Damir Mejovšek, Igor Mešin, Boris Miholjević, Darko Milas, Helena Minić, Vedran Mlikota, Suzana Nikolić, Mia Oremović, Frane Peršin, Siniša Popović, Žarko Potočnjak, Ksenija Prohaska, Ivica Pucar, Nada Rocco, Siniša Ružić, Davor Svedružić, Boris Svrtan, Alen Šalinović, Krunoslav Šarić, Joško Ševo, Glorija Šoletić, Milan Štrljić, Zvonko Torjanac, Romina Vitasović, Zlatko Vitez, Edo Vujić, Mladen Vulić, Ivica Zadro, Mirta Zečević, Zvonimir Zoričić, Jozo Zovko, Vladimir Gerić, Branko Ivanda, Joško Juvančić, Lawrence Kiiru, Vlatko Perković in Željko Senečić.

Nomina sunt odiosa, a nobenega teh imen ne najdemo na nobeni zahtevi za procesiranje tistih, ki so sodelovali „v združenem zločinskem podvigu, katerega skupni cilj je bil prisilen in trajen pregon srbskega prebivalstva iz regije Krajina, med drugim z ropanjem, poškodovanjem ali popolnim uničevanjem imetja srbskega prebivalstva, da bi tako pripadnike tega prebivalstva odvrnili od ali jim preprečili vrnitev in ponovno nastanitev na svojih domovih.“ Ker, naj gre za generala Gotovino ali koga drugega – zločin je zločin in hrvaško gledališče bi moralo končno spoznati, da etnična pripadnost žrtve ali agresorja ne more biti kriterij spomina ali pozabe.

A dokler se to ne zgodi, ostaja predstava „Hrvaško gledališče“, ki jo enako intenzivno sovražijo gledališčniki in branitelji in Katoliška cerkev in večina hrvaške javnosti. Že tako široka koalicija tistih, ki sovražijo, kaže na moč gledališča, ki bi, če hoče zadržati minimum moralnega poštenja do sebe in do družbe, ki jo predstavlja, moralo postati mesto spomina, ki ga vse druge institucije brišejo.

Oliver Frljić

Avtor je gledališki režiser iz Hrvaške