Film kot glas žrtve

Uporaba dejstev o vojnah na področju bivše Jugoslavije v filmu

 X Forum za tranzicijsko pravičnost v postjugoslovanskih državah

Lazar Stojanović

Zgodbe v zvezi z vojnami na Balkanu v času zadnjega desetletja dvajsetega stoletja so še vedno pogoste, ne le v lokalnih kulturah in ne le v osrednjih medijih. To kaže, da spomin na vojna dogajanja ni zbledel tudi po dveh desetletjih. Tudi ne po sedmih ali desetih desetletjih, ko gre za svetovni vojni. In vendar, nekaj se je v zvezi z raziskovanjem teh naših vojn zgodilo mnogo prej in povsem zavestno: opazno je prizadevanje, da se o vojni govori z več relevantnih gledišč, da se sliši glas vseh strani in vseh vlog v teh vojnah. To je tem lažje, ker uradnega zmagovalca ni in je tako sprejemljivo, da se o usodah ljudi, skupnosti in družb, o žrtvah in izvršilcih zločinov, posebno o tistih iz najbolj ogroženih kategorij, govori brez vpletanja političnih ocen in ideoloških predsodkov. O Drugi svetovni vojni še vedno redko razpravljamo na tako svoboden način. Tu seveda govorimo o tistih manj kot deset procentih medijskih proizvodov novinarskega in umetniškega raziskovanja, ki ne spadajo v dnevno propagando, prisotno v celi regiji in značilno za čez devetdeset odstotkov medijskih proizvodov z vojno tematiko. Možnost takšnega neobremenjenega pristopa je narekovala strukturo in vsebino seje o uporabi dejstev o vojnah 1991-2001 v filmih, nastalih v regiji. Ni bila upoštevana poplava televizijskih in filmskih proizvodov, ki v širokem žanrovskem razponu od fikcije do pogovorov v studiu vojno obravnava kot politični kontekst, jo uporablja propagandno ali jo skuša posplošeno verbalno analizirati. Izbrani so bili primeri ljudi, ki jim je vojna dramatično spremenila življenje, ob polnem zavedanju, da je spremenila življenja nas vseh. Izbrani filmi so zasnovani na dejstvih, ki so splošno sprejeta, v nekaterih primerih tudi potrjena na sodiščih – a niso splošno znana ali pa so izrinjena iz središča zanimanja javnosti. Upoštevaje temeljno usmerjenost Iniciative za REKOM je bilo poudarjeno gledišče žrtev. Cilj je bil preveriti in komentirati vlogo filma kot sredstva opredmetenja tega gledišča in instrumenta raziskovanja osebnosti in konteksta v razmerju do tega specifičnega in zapostavljenega problema.

Film Tri okna in eno obešanje, katerega avtor je Isa Qosja, govori o posiljeni Albanki, ki iz žrtve postane krivec, ker je svojo zgodbo predstavila medijem.

Režiser Janko Baljak je govoril o temeljiti raziskavi, na kateri je zasnovan njegov film Vukovar – poslednji rez in o enkratni izkušnji dela pri prvi koprodukciji Hrvaške in Srbije pri takšni vrsti filma.

Ivana Lalić, avtorka filma Priče, je prikazala posnetke izjav ključnih prič v sodnih procesih za nasilje nad civilisti na Kosovu. Sprejetje vloge zaščitene priče drastično spremeni tako pričino nadaljnje življenje v skupnosti kot njegovo dojemanje dogodkov, o katerih priča, včasih tudi celotno preostalo življenje te osebe, vključno z njeno identiteto.

Otroci kot vsi drugi, film Pjera Žalice, je pogled na otroke, ki so iz vojne izšli prizadeti, telesno in duševno. Odkrivajoč njihov notranji svet, je Žalica poudaril, da v BiH ni otrok, ki jih vojna ni prizadela.

The film Almost Serbs, 1996, B-92 (Belgrade) and Last Productions, Inc. (New York City)

Sejo je moderiral avtor tega teksta.