Bojan Munjin

Biti prisoten

Ko se z zadostne časovne distance ozremo na (Iniciativo) REKOM – na ta nedeljski dopoldan, ko se je razpravljalo na temo preteklih vojn, umetnosti in dejstev (znotraj 10. Mednarodnega foruma za tranzicijsko pravičnost v post-jugoslovanskih državah), lahko rečemo, da je to srečanje imelo v sebi nek trenutek katarzične vzvišenosti a tudi zrnce tegobne drame. Na enem mestu so se, kot v četrtem dejanju Hamleta, našli protagonisti jugoslovanske drame, ki je tudi po 25 letih ne moremo pozabiti; njene žrtve, priče, mobilizirani vojaki, gledališki (in filmski) umetniki, aktivisti, ki so preštevali mrtve in pomagali živim, pa tudi tisti, danes odrasli ljudje, ki so bili takrat še zelo majhni in ki so z grozo v otroških očeh gledali človeško katastrofo. Pravzaprav so bile mnogim prisotnim to nedeljo zjutraj v njih življenjske usode vtisnjene mnogovrstne vloge, v katerih so se premešale profesionalne biografije in človeško trpljenje, lepa umetnost in strašna resničnost, begunska taborišča in luči odra, brazgotine na duši in žalost na obrazu: to mračno notranjo pokrajino je bilo mogoče občutiti pri prisotnih še ko so pili jutranjo kavo in se pripravljali na konferenco, ki je bila – po površnih zunanjih znakih – podobna kateri koli drugi na tem svetu. Nečesa to jutro vendarle ni bilo, a to bi menda opazil samo kak posttravmatski terapevt: ljudje so se pogovarjali v skupinicah, a glasnega in neobveznega smeha ni bilo. Samo nasilna smrt kot tako nemoralno dejstvo in vest kot preostali človeški refleks sta združili vse te ljudi, tako da so se našli in na videz rutinski sestanek pretvorili v prostor potencialne in morda izjemne humanosti. Gledano z nestrpnostjo in počez je bila umetnost tu videti kot odvečen dekor, saj – kot da smo se vso to jugoslovansko vojno strahoto naučili na pamet – že dve desetletji in pol vročično izgovarjamo stotine imen, tako žrtev kot zločincev; kako je kdo izgubil življenje a ne bi bilo treba, kako je vse to bilo a ni moralo biti. Kregamo se in kričimo tako na prijatelje kot na drugače misleče, zaslepljeni od ponavljanja zgodb o strahotah v Vukovarju in Sarajevu, v “Oluji” in v begunski koloni pri Kosovski Mitrovici, tako da smo ponovno pripravljeni tudi umreti če je treba, s čimer samo dokazujemo, da smo globoko nesrečni zaradi tistega, kar se je zgodilo, česar nismo mogli ali hoteli preprečiti, in da vsega tega ne moremo odpustiti ne sebi ne drugim. Zato se je pred ljudmi, ki so se v teh mnogih letih naužili strahu in obupa, seja o Uporabi dejstev v umetniških delih lahko zdela kot predrzen incident ali intelektualno pretvarjanje; a temu bi bilo tako le, če bi se to jutro pogovarjali o komediji, šaljivih žajfnicah, ali če bi teoretizirali o gledališču. To jutro pa smo se ukvarjali s predstavami, ki govorijo o preteklih vojnah, in edino, kar je bilo tu od “veselja”, je bil črni humor; imenujejo ga tudi “smeh pod vešali” in ljudje ga uporabljajo, da od grozote ne bi znoreli, umetniki pa, da bi prikazali ironijo in prezir do dejstev, ki so grozila, da nas v vojnih časih pogoltnejo.

Uvodoma so bili prikazani deli predstav, ki se ukvarjajo z vojno v Jugoslaviji in dejstvi v zvezi z njim; del iz predstave Hipermnezija v režiji Selme Spahić je posebej “smešen”, saj kaže zbegane stanovalce sarajevskega nebotičnika, ki jih vojak na mejni črti razvršča po nacionalnosti in zahteva, da podpišejo, da se prostovoljno odrekajo svojemu imetju…

Če pogledamo cel video, lahko denimo vidimo mladeniče, ki igrajo sami sebe (Generacija 91-95, Montažstroj Zagreb, režija Borut Šeparović) in ki so jih starši ali družba s svojimi strupenimi ideologijami sovraštva hoteli potisniti v vojno, ali pa lahko vidimo kosovsko družbo (Patriotic Hipermarket, v produkciji Novega Sada, Prištine in Beograda, v režiji sarajevskega režiserja Dina Mustafića), kjer Srbi in Albanci priznavajo, da so “govna tako eni kot drugi” in da je mnogo nesreče nastalo zaradi neumnosti, pokvarjenosti in primitivizma. Vidimo tudi del iz predstave Aleksandra Zec (HKD Rijeka, režija Oliver Frljić), ki opisuje avtentični dogodek uboja mladoletne Aleksandre Zec, njenega očeta in matere, kot tudi vso usedlino krivice in odgovornosti, ki sta obremenili vest hrvaške družbe… Gledali smo tudi gledališko sporočilo preživelih iz Srebrenice (Potočari Party, režija Stevan Bodroža, produkcija gledališče Nestroyhof Dunaj) kot tudi smrt Izbrisanih v Sloveniji… Pravzaprav je cel ta gledališki potopis, scena za sceno, deloval tako mračno nestvarno, kot kake grde sanje – ali je to mogoče?, kot da se to ni zgodilo nam in se pretvorilo v nek režeči festival zaumnosti, v katerih so ljudska bitja prignana v položaj, v katerem nikoli ne bi želela biti, medtem ko neki drugi ljudje počnejo stvari, za katere bi še trenutek prej prisegli, da jih nikoli ne bodo počeli. Mislim, da smo se to nedeljo zjutraj zavedli, razen neposredne človeške odgovornosti, tudi spiralnega delovanja zla in njegovih metafizičnih razsežnosti.

Panelisti so bili režiserji Dino Mustafić, Andrej Nosov in Stevan Bodroža, igralci Alban Ukaj in Maja Izetbegović, direktor Bosanskega narodnega gledališča v Zenici Hazim Begagić in dramaturg Amir Bašović: seveda so vsi govorili o izkušnjah pri ustvarjanju omenjenih in podobnih predstav, o tegobnih doživetjih vojne in o dejstvih smrti in uničenja, a nekako se je v zraku čutilo, da je najpomembnejše, da so prisotni, da pričajo pred žrtvami in ljudmi, zavitimi v bolečino in zle spomine. Tako se je to dopoldne izkristalizirala tudi zavest o digniteti in hrabrosti generacije umetnikov, zrasli v trpljenju in frustracijah razpada neke lepe države in v krvi in krikih ubitih in razseljenih. Bile so v zadnjih 25 letih generacije, ki niso reagirale ali pa so bruhale šovinistične ideologije in hujskale na vojno; sedem panelistov ni govorilo s pozicije kakršne koli ideologije, temveč z enostavnim človeškim občutjem ponujene roke, tolažbe in razumevanja. Pri tem so bili v dvorani za mizo ljudje, ki so bili v vojni “na nasprotnih straneh”: od samega začetka je bilo jasno, da ne enim ne drugim ne bo lahko, a poštenje soočanja se je tudi tu izkazalo kot zdravilno – vojne devetdesetih so deloma posledica prejšnjega nesoočanja in trdoglavega plemenskega molka vseh pravičnikov na teh prostorih, ki so, vsak s svojim ponosom in svojo resnico, odhajali v grob.

Moja osebna izkušnja je, da je srečanje tisto nedeljo dopoldne vsebovalo tudi možnost človeškega odpuščanja: želim globoko verjeti, da se je to v nekaterih srcih tudi zgodilo.

Avtor je gledališki kritik iz Zagreba