Z iskanjem resnice do miru in sprave

Na obronkih Jahorine je ob koncu tedna potekal večdnevni mednarodni Forum o tranzicijski pravičnosti in spravi, na katerem so sodelovali številni znani raziskovalci in publicisti

V Sarajevu oziroma na obronkih Jahorine je prejšnji konec tedna potekal večdnevni Forum o tranzicijski pravičnosti in spravi, ki je bil pripravljen v okviru Pobude za REKOM. Gre za civilnodružbeno pobudo več kot 1.800 organizacij in posameznikov iz vseh držav, nastalih na območju nekdanje Jugoslavije, ki si prizadevajo za ustanovitev posebne regionalne komisije, ki bi ugotovila vsa dejstva in ustvarjanje točnega, uradnega in objektivnega zapisa o vojnih zločinih in drugih množičnih kršitvah človekovih pravic na območju držav naslednic SFRJ. Na Skupščini za REKOM in Forumu so poleg 180 gostov iz številnih držav sodelovali tudi predstavniki Civilne iniciative izbrisanih aktivistov (CIIA), Zveze izbrisanih Slovenije (ZIS), Civic Linka, Socialnega centra Rog ter predavatelji iz Slovenije: Spomenka Hribar, Svetlana Slapšak in Sergej Flere. Poseben prispevek je za Forum pripravil tudi Matjaž Hanžek.

Sarajevski režiser Dino Mustafić je na Forumu ocenil, da vladajoče politike v regiji še zmeraj manipulirajo z dejstvi in še vedno slavijo vojne zločince, namesto da bi se posvetile iskanju pravice za žrtve vojn in hudih kršitev človekovih pravic. Opozoril je, da je državni muzej v BiH že dolga leta zaprt, ker se pristojni ne morejo dogovoriti, kako si razdeliti zgodovinske spomenike in umetnine, kar je pravzaprav nemogoče, čeprav to predlagajo celo britanski strokovnjaki. Tudi denarja za kulturo, ki bi združevala, je v BiH vse manj. »Pri tem pa je BiH, ne boste verjeli, država z največ bikoborbami v Evropi. Za to se vedno najde denar, za kulturo pa ne. Umetniška skupnost je manjšina, ki se utaplja v veliki produkciji nacionalnega šunda in kiča. Vsi neuspehi sedanjosti se poskušajo opravičiti s problemi iz preteklosti,« je opozoril Dino Mustafić in dodal, da so v BiH vsi, ki na to opozarjajo, takoj »tarče vulgarnega nacionalizma in fašizma«.

Zagrebški profesor Žarko Puhovski je izrazil prepričanje, da se zgodovina nedavnih vojn ne piše na podlagi dejstev, pač pa se dejstva potvarjajo zaradi »pisanja domoljubne zgodovine« ter da se nam bodo, dokler se to ne bo spremenilo, »vojne ponavljale«. Različnost pogledov po njegovem mnenju kljub temu ni zmeraj slaba. »Ljudje soglašajo samo o nesmislih. Namesto iskanja konsenza se je potrebno vrniti k spopadu mnenj. Naloga intelektualcev pa ni pregon storilcev kaznivih dejanj, naša naloga je, da jih osramotimo,« meni Žarko Puhovski. Tudi dr. Eric Gordy je poudaril, da se kultura pogosto uporablja za ponavljanje pripovedi, ki koristijo določenim politikom, zaradi česar politiki pomagajo točno določenim umetnikom in kulturnim delavcem.

Profesor Zoran Pajić je opozoril, da se je v regiji najprej pričelo govoriti o spravi, šele nato pa o mehanizmih tranzicijske pravičnosti, torej da se je o spravi »govorilo še preden so bili ustvarjeni pogoji za spravo«. V tem kontekstu je Pajić govoril tudi o opravičilih voditeljev v regiji, ki smo jim priča zadnjih šest ali sedem let in za katere meni, da so prišla prehitro. Spomnil je, da je v trenutku, ko je nemški voditelj Willy Brandt pokleknil in se priklonil pred spomenikom žrtvam u Auschwitzu, v Nemčiji že bila izpeljana denacifikacija, da so bile vsaj neke odškodnine že izplačane in da je do vseh dejanj prišlo pred opravičili žrtvam. V regiji pa je prišlo do prehitrih opravičil, saj še vedno ni pogojev za njihov sprejem. »Danes imamo narcisoidne, arogantne voditelje, zato so opravičila obvisela v zraku. Opravičilo mora biti podkrepljeno z ustreznimi državniškimi ukrepi. Žrtve mislijo, da opravičila niso iskrena, če jih politiki, ko pridejo domov, interpretirajo drugače,« je opozoril Zoran Pajić, ki je zadržan tudi do postavljanja spomenikov, saj so bili vsi spomeniki v BiH, ki jih je videl, razen enega, otrokom v Sarajevu, »enonacionalni, s strašnimi sporočili sovraštva do drugih narodov«.

Zavzel se je za čim hitrejši sprejem mehanizma kompenzacij žrtvam. Opozoril je tudi na raziskavo v BiH, končano v začetku letošnjega leta, po kateri 80 odstotkov prebivalcev še vedno živi v preteklosti oziroma »gredo spat in se zbujajo z vojnimi spomini«. Opogumlja pa podatek, da je 50 odstotkov vprašanih pripravljenih na pogovore med različnimi etničnimi skupinami. S tem se je strinjala tudi dr. Denisa Kostovicova iz Velike Britanije, ki je opozorila, da lahko prezgodnja opravičila postanejo neproduktivna in dosežejo samo »trmoglavost in zavračanje«. Po njeni oceni se je sicer v vseh državah naslednicah nekdanje Jugoslavije »zanikanje zločinov zmanjšalo, kljub temu pa se države še vedno ne želijo ukvarjati s preteklostjo in z zločini«.

Sarajevski pravoslavni duhovnik, paroh Vanja Jovanović, je dejal, da bo sprava proces, ki bo trajal, saj človek »ni stroj, niti projekt, ki bi mu nekdo lahko ukazal, da naj se spravi«. »Nič se ni tako zlorabljalo kot žrtve na teh prostorih. To je tragedija naših prostorov in s tem je potrebno prekiniti,« je dejal in ocenil, da bi bila ustanovitev regionalne komisije za resnico (REKOM) »prava pot za to«. Predsednik Židovske skupnosti v BiH Jakob Finci je opozoril, da za zločine nikoli ne morejo biti krivi celotni narodi, pač pa samo posamezniki. Pojasnil je tudi, kako morajo v skladu z načeli judaizma tisti, ki so krivi, prositi za odpuščanje svoje žrtve, najprej sami, nato pa trikrat v družbi svojih treh prijateljev, da bi jim bilo odpuščeno. »Mislim, da bi morali najprej govoriti o zaupanju, ki ga še ni, in šele nato o spravi,« je dejal Finci in nato povedal anekdoto o dveh Židih, ki sta se po dolgih letih prepirov odločila, da si bosta odpustila. Nato je prvi dejal drugemu: »Jaz ti zato želim vse tisto, kar ti želiš meni.« Drugi pa mu je takoj nato odgovoril: »Kaj, a tako, a znova začenjaš s prepirom?« Finci je dejal, da bi takšna neiskrenost lahko postala tudi ‘naša situacija’ in je zato pozval vse k tolerantnemu, odkritemu sprejemanju resnice ter drugih narodov in kultur.

Na Forumu so sodelovali tudi slovenski raziskovalci in publicisti. Sergej Flere z mariborske Filozofske fakultete je spregovoril o raziskavah Centra za raziskavo postjugoslovanskih družb (CEPYUS) in opozoril na veliko nazadovanje, ki so jih družbene znanosti doživele v vseh državah nekdanje Jugoslavije po razpadu države. Tako samostojne družbene raziskave od leta 1991 naprej potekajo samo še v Sloveniji, Hrvaški in Srbiji, medtem ko so drugje odvisne predvsem od tujih finančnih virov. Dr. Svetlana Slapšak z ljubljanske ISH, Fakultete za podiplomske humanistične študije, je na okrogli mizi o tem, kako lahko umetnost in kultura pripomoreta k spravi, predstavila dramo režiserja Oliverja Frljića z naslovom 25.671, »ki te ne more pustiti hladnega«, kajti »občinstvo je ganjeno, saj ugotovi, da je bilo nekako soudeleženo v tem zločinu«.

Na Forumu je nastopila in požela velik aplavz tudi Spomenka Hribar. »Sprava je – preprosto rečeno – nasprotje sovraštvu in maščevalnosti. Pripravljenost na spravo je že začetek spravnega procesa. Za to, da bi se spravni proces sploh lahko začel, je, kot rečeno, najprej pomembno spoznanje o absurdnosti vojne, potem – ob hkratnem saniranju porušene dežele – vzpostavitev občutka za pravičnost … Pravičnost se izkazuje z obsodbami krivcev. Če krivci niso kaznovani, je sploh nemogoče misliti na pomirjanje in na spravljivo življenje ljudi. Ne le zato, ker se v primeru nekaznovanja krivcev ne da utišati strahu, da se bo morija nadaljevala ali da bo žrtev še naprej v nevarnosti, da bo šikanirana ali celo ubita, če bo postavljala neprijetna vprašanja ali zahtevala kazen za krivca, temveč zato, ker ne bi bil zadoščen temeljni občutek ljudi za krivico … Najslabše, kar onemogoča novi začetek in mirno prihodnost, je nedoločnost in nedoločenost odgovornih za vojno. Kjer se krivci – ki jih ljudje poznajo – takole mimogrede pomešajo med zmagovalce, med nedolžne in potem še ustrahujejo nedolžne in žrtve, zavlada med prizadetimi molk. Molk je najboljše gojišče prihodnjih spopadov! Storiti je treba vse, da ljudje lahko govorijo o svojih travmah in da se ne bojijo identificirati in ovaditi krivcev! Če do te svobode in sprostitve ljudi ne bo prišlo, se bo začela kuhati nova vojna. V to ste lahko prepričani!« je opozorila Spomenka Hribar. 

Matjaž Hanžek, slovenski ombudsman v času najhujših polemik o izbrisu, pa je v posebnem prispevku na temo vzrokov izbrisa udeležencem predstavil ‘šest logik izbrisa’. Do tega naj bi po oceni Hanžka prišlo zaradi maščevanja zmagovalcev, privatizacije zakonodaje, poniževanja in razčlovečenja nasprotnikov, večvrednostnega kompleksa, strašenja prebivalcev in prikrivanja nečednosti oblasti. »Poleg posamičnih ciljev, kot so zdravljenje lastnih kompleksov, maščevanje nad poraženci, rasistično poveličevanje samega sebe, je imel izbris ves čas tudi neko družbeno logiko, ki jo lahko imenujemo prikrivanje lastnih nečednosti ali preusmerjanje pozornosti. Kot nekdanji Varuh človekovih pravic sem bil priča vrsti manipulacij, ko so razne politične skupine preusmerjale pozornost iz resničnih družbenih problemov, na katere sem opozarjal, na mojo domnevno osredotočenost le na marginalne skupine ljudi, med katerimi so bili najpogosteje omenjeni izbrisani.«

»Tipičen je primer obtožb, ki sem jih dobil v parlamentu ob predstavitvi letnega poročila, kjer je bila na več kot 200 straneh opisana množica družbenih problemov od nedelovanja pravne države, brezbrižnosti uradnikov, nespoštovanja zakonov in Ustave, socialnih stisk, brezposelnosti in še mnogo drugih problemov, ki bremenijo vse prebivalce Slovenije. Čeprav sta bili v poročilu namenjeni izbrisu le dve strani, kar je bilo po mojem mnenju še premalo, so se nekateri poslanci osredotočili le na problem izbrisanih in me obtoževali, da se ukvarjam le z njimi, na slovenskega delavca pa nič ne mislim. In kakršen koli argument, da je izbrisanim namenjen le 1 odstotek poročila, ni imel nobene veljave. Zavestno so preusmerjali pozornost od množice nerešenih problemov v širjenje sovraštva do tistih ljudi, ki politiko opozarjajo ne njihove manipulacije. Tako manipuliranje pa se zanesljivo vrne kot bumerang, kar se sedaj dogaja,« je v svojem prispevku opozoril Matjaž Hanžek.